ALI JEMO, KO SMO SLABE VOLJE?

Slab dan v službi – zvečer komaj čakamo, da se uležemo na kavč pred dober film…seveda s pivom ali bambusom v roki.
Kreg s prijateljico – čips bo odlično zdravilo.
Spor s partnerjem – ni ga čez čokolado. Pa še mogoče kake tolažilne smokije. In sladoled, če je bil prepir res hud.
Takoj se počutimo bolje.
AMPAK, junk-food in prenajedanje z njim je le ZAČASNO zdravilo. Tega se moramo zavedati. Dostikrat namreč po tem zdravilu pride tisti občutek, ko sami sebe pomilujemo in se še dodatno krivimo za to, da smo pa sedaj preveč pojedli. Tudi, če se tega ne zavedamo takoj, se čez nekaj tednov takega prehranjevanja. Takrat, ko ne pašemo več v nobene kavbojke.
Vse prevečkrat slišim, da se ljudje „pregrešijo” s hrano. Če ste pojedli nekaj kaj vam daje dober občutek in se zavedate učinka te hrane ni greh, hrana ni greh. Gre za trenutno logično izbiro na katero lahko imamo vpliv, izbiramo razumno ali čustveno, v nobenem primeru pa ne grešimo. Dokler bomo hrani dodajali predznake, jo klasificirali kot drobro in slabo, bomo hrani dodajali občutek krivde in sami sebi ustvarili okolje v katerem bomo nesrečni, nezadovoljni in velikokrat osamljeni.
Po drugi strani ljudje radi grešimo in bolj kot bo negativno, bolj kot bo omejeno in manj dostopno, bolj bomo o tem razmišljali, bolj si bomo prav tega želeli in prej kot slej popustili. Ko popustimo, ne govorimo o minimalnem popuščanju, takrat si privoščimo in uživamo. Ko mine trenutek sreče in uživanja, pride slaba vest, močna kritika in en kup negativnih čustev, ki nam ne delajo nič dobrega.
Občutek krivde naj ne bi imel povezave s hrano, ki jo potrebujemo za preživetje.